BESEDILA

OBVEZNA SMER

OSTAJAM PRAZNIH ROK
NA PREPIHU ZNOVA VZTRAJAM
V SEBI ŠE OTROK
NIKAMOR NE PRIPADAM
LE NEMO ZREM
POLJUBLJAM RUŠEVINE
DVIGNEM GLAVO - GREM
ZAPUŠČAM LE SPOMINE

KAKO GREŠ NAPREJ, KO NE MOREŠ VEČ NAZAJ?

NE DOJAMEM, NI MI DANO,
DA BI ODLOŽILA KRILA
KO VZAMEM, NI VEČ MOJE
NI VEČ MOJE, KAR SEM ZAPUSTILA
SEM LE SENCA, LE ŠEPET
IZGINJAM V DALJAVI
NISEM PTICA, SEM LE LET
LE STOPINJA, KI SE NE USTAVI

KAKO GREŠ NAPREJ, KO NE MOREŠ VEČ NAZAJ?

MOJA ZGODBA JE TIŠINA
VSE TISTO NEIZGOVORJENO
VČASIH LE MORDA BLIŽINA
VČASIH, DA MI NI VSEENO
AMPAK VEDNO ZNOVA SE ZBUDIM
PREPOZNO, DA BI UJELA SANJE
IN TAKO SPET SAMA, SPET LETIM
SE NASMEHNEM SVOJI POTI, LE TAKO LAHKO ZDRŽIM.

KAKO GREŠ NAPREJ, KO NE MOREŠ VEČ NAZAJ?